Srečanje...

Običajen športni del dneva, sprehod na Planino, ki ponavadi postreže s čudovitim vonjem narave, nekaj kapljicami potu, predvsem pa na koncu z dobrim počutjem, se je danes do vrha odvijal popolnoma po istih smernicah. Ob prihodu na vrh je najina Mini veselo skakljala naokoli, Robert je naredil še nekaj vaj za moč, sama pa sem se trudila s trebušnjaki. Že na deleč sem opazila prijazno gospo, ki sem jo z nasmeškom pozdravila. Gospa mi je nasmeh vrnila, potem pa počasi odšla mimo mene. Nekaj metrov pred stopnicami je na glas rekla: »Jooj, kako je lepo…«. Najini radovedni duši nama seveda nista dali miru, zato sva pristopila poleg in pogledala kaj je tako lepega. Bil je žarek sonca, ki je osvetljeval vogal koče in šopek planinskih rož, ki so bile v vazi postavljene na mizi. 

Za minuto sem postala, užila prelep trenutek, potem pa mi moj notranji glas ni dal miru in sem se začela spraševati, koliko ljudi bi to zares opazilo. Bi opazila ta trenutek, če se gospa tega trenutka nebi iskreno na glas razveselila?  Stopila sem poleg nje in pohvalila njeno pozornost in veselje vsakega preprostega trenutka. Gospa je nadaljevala v slogu, da se vsake stvari v življenju resnično veseli in da se tudi v negativnih trenutkih poskuša veseliti malenkosti. Opisovala je svoja jutra, ko se iz 3. nadstropja v blokovsekem naselju Gradišče ozre skozi okno in za dobro jutro pozdravi stolp na Planini in zaužije njegovo mogočnost. Med tem ko kuha kavo pa še visoko dvigne roke in svojo od noči »scafrano« dušo postavi stabilno v ravnovesje in tako z užitkom začne vsak nov dan in kot pravi, če ga začneš v takem slogu, ti ga nihče ne more pokvariti.

Med pripovedovanjem sem ves čas pozorna na njene izraze, na njen način pripovedovanja, neverjetna je, žari…

Vmes nekaj besed nanese še na živali, ko z občudovanjem opazuje najino Mini. Pove, da jo je ne dolgo nazaj na počitnicah v Orebiću na polotoku Pelješcu ugriznil pes. Kakšno naključje, na počitnicah je bila ravno tam kot midva. Ugriz psa je sama sprejela povsem normalno, povsem brez obtoževanja, medtem , ko so njeni sopotniki zagnali pravo paniko. V tistem trenutku je malce povzdignila glas in vsem prepovedala, da ta ugriz na počitnicah še kadarkoli omenijo. Ni želela, da ona oz. ta dogodek kakorkoli komurkoli spremeni potek počitnic. Dodal je še, da nekateri ljudje tako ali tako potrebujejo take novice, da sploh lahko funkcionirajo. Sama pa tega ni želela. Ni želela, da je dogodek, ki se je pripetil kost za glodanje ljudem okoli nje. Želela je, da še naprej uživajo.

Požirala sem njene besede, njena dejanja…je to v tem svetu sploh še mogoče…in kje sva jo srečala…in od vseh obiskovalcev na vrhu Planine je ogovorila prav naju…no saj vem, vse pride z namenom. Robert jo je nekaj časa zgolj opazoval, potem pa jo je prekinil med pogovorom in jo vprašal koliko je stara. 71 let, je odgovorila. Oba sva izbuljila oči in nisva mogla verjeti njenim besedam. Zgledala jih je namreč vsaj 20 let manj. Pohvalila sva jo, ona pa ni rekla hvala, temveč vesela sem. Nadaljevala je, vesela sem, ker živim kakovostno, čeprav sem imela ravno tako težko življenje. Začelo se je na kmetiji, pa gradnja hiše, delala pa je kot učiteljica. Pa ni vedno lahko je že vmes dodala, ko je citirala nekega pesnika, kako vsak izmed nas potrebuje »sivega mačka«, da se z njim pogovori in mu preda svoje sive zapackane misli. Tudi to je včasih potrebno dati ven iz sebe.

Najbolj zanimivo pa je to, da je nisva z občudovanjem gledala le midva, temveč tudi Mini. Mini, ki ponavadi glasno laja na vsakogar. Danes ni spustila niti glasu, še več, začela je plezati po gospe, saj se je želela božati. In gospa jo je seveda pobožala in Mini se je temu prepustila. Neverjetno, kakšna predaja energije. Še dodaten dokaz, da najina psička spusti blizu le pozitivne ljudi.

Pogovor smo zaključili, ko se je začela gospa že počasi pomikati proti stopnicam. Srečno sva ji rekla, ona pa se je obrnila proti nama in naju še vprašala, če sva parček. Seveda, sva prikimala. Super sta je rekla in se nasmejala. Naredila je še dva koraka in naju še enkrat pogledala. Imata karmo…ta pravo!, je še nasmejano rekla, potem pa izginila v gozd.

Z Robertom nisva mogla verjeti svojim očem, svojim ušesom, oba sva obstala. Blagoslov sva dobila, je rekel Robert ves iz sebe. Kot bi bila neresnična je delovalo.

Na videz preprosto srečanje, ki marsikomu verjetno nebi nič pomenilo, je nama naredilo nek premik v življenju. Oba sva to začutila. Potrebovala sva to, potrebovala sva ta blagoslov in zato sva ga dobila. Po poti navzdol sva o gospe spregovorila še nekaj besed. Oba sva bila namreč tako presenečena in fascinirana, da sva potrebovala kar nekaj časa, da sva vse predelala. Njene besede, njeno dojemanje, način govorjenja…potrebovala sva to, da nama je nekdo potrdil, da nas nič materialnega, noben denar, ne more narediti srečne, če ne znamo užiti trenutka in se veseliti sončnega žarka, ki obsveti vogal koče. Ali pa dojemati lesa, kot strica stabilnosti in mogočnosti.

In ko sva bila že skoraj na koncu poti, sva se še enkrat ustavila. Robert je rekel, poglej okoli sebe. Pogledala sem, začeli so odpadati prvi listi na drevesih, jesen se bliža. Kako je lepo, sem kar malce glasno zavpila. Opazovala sem naravo, drevesa, poslušala sem zvoke narave in vonjala svež zrak. Bilo je prav čarobno, res je šlo za užitek v trenutku. 
Ko sva se na koncu usedla v avtu, sem pogledala Roberta, drug drugemu sva se široko nasmehnil. Občutek hvaležnosti je oblil moje telo. Srečna sem in hvaležna za svoje življenje. Obkrožaj me ljudje, ki jih imam rada in to je najbolj pomembno.

Življenjski trenutki, ki delajo čudeže bi lahko dala naslov današnjemu dogodku. Težko je opisati vse kar se je dogajalo v moji glavi skozi pogovor. Težko je opisati, kako čaroben je bil naš pogovor in kako veliko mi je to pomenilo. Vem samo to, da je bil za naju to blagoslov, ki je najino zavedanje in tudi najin odnos dvignil še za stopničko višje. Hvaležna sem, da sem lahko del tega!

Mini :-)